Pri nas med tednom računalnika NI!
Že najmanj petnajst let je računalnik moj stalni spremljevalec. V bistvu moja služba. Buljenje v ekran včasih tudi 12 ur in več je tako rekoč nuja. Tisti, ki imajo »drugačne« službe tega ne razumejo, no saj ne morejo razumeti. Enako je s telefonom. Vsaj tri tedne na mesec, ko je izdaja časopisa katerega sem urednica pred tiskom se moje življenje vrti okrog in za računalnikom in telefonom. Pa ne 8 ur ampak 10, 12…
V teh desetih letih se mi vsaki dve leti dioptrija poveča, kar pomeni, da se mi vid slabša. Moja drža je kljub uporabi dobrega stola, žoge in vseh možnih pripomočkov katastrofalna. Premalo gibanja? Seveda, ampak čisto po svoji krivdi. Socialna omrežja? Ja, seveda jih uporabljam. Včasih mi kakšna kolegica (ki ne uporablja interneta (kako je to sploh mogoče) »podrobi« češ, kaj imam od tega, da »visim« cele dneve pred računalnikom ali Facebookom. Hm..ja na žalost je to moje delo. Delo s katerim lahko plačam položnice, kredite, kupim hrano in podobno.
Pri nas računalnika med tednom ni!
Pri nas so pravila glede uporabe računalnika pri skoraj enajstletnicah jasna. Med tednom računalnika ni! V petek in soboto pa ga imata na voljo dve uri ali redko tri ure. Pa sta punci v šoli zelo pridni, ocene so v večini odlične. Prva kritika, da sem »čudna« me je doletela v začetku šolskega leta, ko sem se »borila« za lažje torbe. Ko smo na roditeljskem sestanku iskali rešitev, da bi otroci pustili učbenike v šoli. Pa sem vprašala, da kako naj se pa potem učijo doma. Pa pravi ena izmed mamic; »Pa saj so učbeniki na netu« Pa rečem nazaj; » Pri nas pa žal ni računalnika med tednom« AVČ..najmanj 15 staršev se je obrnilo k meni in me gledalo kot da sem ravnokar prispela iz drugega časa iz neolitika.
Seveda se mali dve že krepko pritožujeta nad mojo odločitvijo in mi ponavljata, da sta skoraj edini v razredu, ki ne smeta med tednom uporabljati te čudežne škatle. Po poizvedovanju sem prišla do podatka, da ima res več kot pol sošolcev v PETEM razredu Facebook in da so lahko vsak dan pred računalnikom! Ja, zdaj pa res ne vem, če ne bi kar podvomila za trenutek, morda sem pa res »čudna« mama? Ne, nikakor! Vsakič jima razložim, da je to zato, ker me skrbi za njuno zdravje, za njune oči, držo in še marsikaj. Saj nista »odrezani od sveta« ker nimata vsak dan računalnika. S šolo ni malo dela in ko se naredi domača naloga, ponovi snov so tu še dejavnosti ali hišna opravila, sprehod na svežem zraku in še kaj. Kje pa ostaja čas še za sedenje pred računalnikom? No jaz ga ne najdem. Pa ne gre samo za čas, gre za to, da desetletni otrok nima kaj početi na Facebooku! Že jaz odrasla oseba presneto dobro premislim koga bom sprejela za prijatelja. Da groznih zlorab in spletnega nasilja nad mladostniki sploh ne omenjam!
Resnična zgodba!
Pred časom sem bila na odličnem predavanju. V spominu mi je ostala zgodba slovenske deklice iz Ljubljane. 13-letnica je imela Facebook in sprejela nekega fanta za prijatelja. Star naj bi bil toliko kot ona. Zelo se je zaljubila vanj, kar tako prek spleta. Seveda ni šlo za njenega vrstnika, temveč za odraslega moškega, ki se je grdo pretvarjal. Deklico je pripravil do tega, da mu je pošiljala fotografije na katerih je gola ali razgaljena. Ko je imel dovolj »materiala« jo je povabil na rojstni dan v slaščičarno. Ko je prispela tja, je tam sedel le starejši moški. Predstavil se je kot oče tega fanta, ki ga je spoznala prek Facebooka in v katerega je bila zaljubljena. Dejal ji je, da jo bo peljal domov, da bodo doma pojedli tortico. In jo je…pa ne na tortico. Grdo jo je spolno zlorabljal in to kar nekaj časa, pa ni upala nikomur povedati, ker jo je izsiljeval, da bo njene fotografije poslal vsem njenim prijateljem in sošolcem. V tej resnični zgodbi, ki jo je povedala varuhinja človekovih pravic in prihaja iz Ljubljane se je deklica HVALA BOGU zlomila in o vsem nekomu povedala. Tako so pristojne službe lahko ukrepale, sicer za ubogega dekliča prepozno, ker se teh stvari ne da nikoli več popraviti. Kje so bili starši med tem, ko je deklica »visela« na Facebooku? So se pogovorili o vseh pasteh, ki jih lahko ima uporaba spleta? Otroku dovoliš uporabo spleta in socialnih omrežij, ko oceniš, da je dovolj zrel, da razume pasti in predvsem mu dovolj zaupaš, da ga bo uporabljal pametno in te bo ob vsaki minimalni slutnji, da nekaj ni prav o tem obvestili. Če že imajo to »knjigo obrazov« naj jim bo jasno, da se sprejema za prijatelje le tiste, ki se jih pozna! Kakšen je »bonton« obnašanja, kaj se piše, kaj ne, kakšne fotografije, če sploh se objavljajo in podobno. To je še ena odgovornost, ki jo bomo žal morali sprejeti starši v sodobni poplavi tehnologije. Pa zakaj za vraga petošolec potrebuje Facebook? Trenutno je med mulčki zelo popularen Skype. Pri nas seveda na kratko, tako, da sem v sosednji sobi in poslušam pogovor. Ne to ni nadzor, to je test, da vidim kaj, o čem in kako se pogovarjajo? Me pa boli srce, da se morajo otroci, ki so narazen dva kilometra takole »pogovarjati«
A to je ta nori svet, ne morem ga ustaviti, lahko se le prepustim. MEJE, koliko, kdaj in s kom pa so zaenkrat v mojih rokah in moja odgovornost!
Avtor: Natalija Rus