NATALINA spletna trgovina za male in velike

Na pomoč! Ne zmorem, imam ENEGA otroka! Razvajeni edinci še bolj razvajenih staršev!

Berem, kako je morala neka mamica predčasno z morja, ker se je njen dojenček pogosto zbujal in je bila preveč utrujena, da bi še ostala. Odšla sta domov, kjer ji bo njena  mama lahko pomagala. Pa pridem nedolgo nazaj z mlajšima v čakalnico zdravstvenega doma in me skoraj kap, ker je tam polno ljudi. A ko le pogledam malo bolje, so tam v bistvu le trije otroci, le spremljevalcev imajo veliko. Ko malo opazujem mi je hitro jasno. Mamica je pripeljala dojenčico k zdravniku. Z njo je mož, torej oče otroka, njena mama in še oče, torej babica in dedek. Ko odložijo vse potrebne torbe, da ne rečem skoraj potovalke in zasedejo pol čakalnice se komedija šele začne. Mama in hči se lotita slačiti dojenčka. Ta kriči, mamica vleče dol kapico, babica hlače, priskoči še očka, ga prime, da mamica lahko odveže kapico., vstane še dedek z vprašanjem, če kaj pomaga..Po nekaj minutah, ko je otrok končno slečen v čakalnici spet nastane tišina. Vsi si oddahnemo od malega kričača, ko se mamica spomni, da bi bilo dobro, da poje kašico. Cel projekt. Očka pripravi kašico, mamica mu zaveže slinček, babica ga drži v naročju, da ga mamica lahko hrani. Mali opleta z glavo sem in tja, kašica leti vse naokrog, pa se zamenjata. Pa ga nato v naročju drži mamica, pa ga hrani babica..Čeprav ni lepo, tako »buljiti« v druge ljudi sem sedela kot okamnela z odprtimi usti in se spraševala ali se to res dogaja? Najraje bi jim vzela otroka in ga nahranila sama. Ko so na vrsti, k zdravniku stopijo mamica, ki drži otroka, očka, ki nese za njima veliko torbo in babica katere vloga mi je ostala neznana.

Ko se vse malo umiri sem se  spomnila, kako sem k zdravniku SAMA vozila svoji dvojčici, večkrat je šla z nami tudi starejša hči. Z velikim širokim vozičkom (temu naj bi bili menda namenjeni), v katerem sta mali damici sedeli, dokler nismo bili na vrsti. Slačila in oblačila sem ju sama, hranila in pripravila kašice, mleko in vse ostalo tudi sama. Ko je bil čas, da nas sprejme zdravnik sem voziček zapeljala v ordinacijo. Medtem, ko je pregledoval eno, je druga mirno čakala na vrsto. Enako je bilo, ko smo odhajale domov. Brez babic, očkov, dedkov in ne vem koga še. Brez kričanja in nepotrebne zmede, kot da nas ni.

Doma mi je prve mesece predvsem pri hranjenju pomagal mož, če ni bil v službi. Utrujena sem bila le, kadar sem bila ponoči sama (mož v službi). Takrat se mi je zdelo, da vso noč samo hranim, perem stekleničke, pripravljam mleko in previjam. Ko se je druga najedla se je že skoraj zbudila prva. Velikokrat sem pomislila na prijateljico Jano iz sosednje vasi, ki je imela leto starejše trojčice. Mislila sem si, če zmore Jana bom tudi jaz!  Ampak to ne pomeni, da je zjutraj prišla moja mami in vzela otroka, da sem si jaz lahko oddahnila od »nočnega« dela. Starejša hči je imela šolo, pripravila sem ji zajtrk in jo pospremila na avtobus. Vsak dan, ne glede na vreme smo šle na sprehod, pa čeprav je to pomenilo, da sem včasih tudi obe hkrati nosila večkrat na dan po stopnicah iz drugega nadstropja na dvorišče.  

 

Razširjena družina komaj zmore

Letošnje prvomajske počitnice sem opazovala mlado družinico s približno šest do sedem mesecev starim otrokom. Z njimi sta bila še babica in dedek. Oh, kako so se mi smilili. Nikoli niso vsi sedeli za mizo pri obroku. Zakaj sem jih sploh opazila, sedeli so namreč vzporedno z nami. Prvi dan je pri zajtrku manjkala babica. Pa pridrvi k mizi s kričečim otrokom in pravi, da ne zdrži več, da ga ne more umiriti. Mamica pusti hrano, gre od mize, vzame otroka in ga nosi po restavraciji. Očka hiti »metati« zajtrk v usta, da jo čim prej zamenja. Nihče ne je v miru, saj vsi pogledujejo za mamico, ji bo uspelo ali ne. Ko se kričač malce umiri se mamica opogumi in ga položi v voziček. V tistem trenutku pa malček dobesedno znori in začne kričati še bolj kot prej. Očka ga vzame v naročje in nosi naokrog. Popolnoma enako se je dogajalo naslednje tri dni pri vsakem obroku. Ubogi ljudje, le zakaj so si sploh privoščili počitnice.

Mali kralji in kraljične! 

Prijatelja, ki imata enega otroka, štiriletnika, še nikoli na obisku pri nas  nista oba hkrati sedela za mizo. Z otrokom se je namreč potrebno ukvarjati vsako sekundo. Njemu ni dovolj ograjen vrt poln igral, tobogan, gugalnice, peskovnik in še in še. Še, preden pridejo privlečem vse mogoče igrače, ki jih še imamo, barvice, kocke, plastelin … z razlogom, da bomo odrasli vsaj malo poklepetali. Ne gre! Mali želi popolno pozornost enega ali drugega starša. Sicer jima pa telovadi po naročju, vmes prevrne kozarec, želi piti, ampak tako, da mu mamica pomaga, želi se igrati z žogo, pa ne z drugimi otroki, ampak samo z mamico ali očkom. Ko si zaželi hrane ga vsak iz ene strani spodbujata, mu režeta, lomita, dajeta v usta, ga brišeta, umivata…Pravi kralj res!

Ko gledam te starše..saj ne vem kaj naj si mislim. No, priznam, da včasih res malce hudobno pomislim, kaj bi bilo, če bi imeli dvojčke ali trojčke…Potem se vprašam, tudi jaz sem imela edinko, preden sta prišli dvojčici, pa sem šla z njo, kamor koli, v miru spila kavo, poklepetala s prijateljico, nakupovala v velikih trgovskih centrih, šla sama z njo na plavanje, v živalski vrt, na obiske, k zdravniku..

Ko pa dobiš dva otroka hkrati pa enostavno nimaš časa, da bi si življenje še bolj kompliciral! 

Prijateljica je samohranilka z dvojčki, od nujnega rojstva sama skrbi zanju, že nekaj let! Kadar potoži, da je utrujena, da ima vsega dovolj se potoži upravičeno in jo več kot razumem! Prav tako kot jaz je nemalokrat priča mamicam, ki z enim otrokom komaj zmorejo, ki tarnajo, kako so utrujene, kako naporen je otrok, kako si ne predstavljajo življenja, da bi imele še enega otroka.

Ja, za božjo voljo, kaj naj bi potem mi, ki imamo dvojčke, trojčke  enega kar zaprli v omaro za nekaj let ali kako?