NATALINA spletna trgovina za male in velike

Ko ti kradejo »kolegi«

Tem velikim in malim stvarem rečemo tudi lastnina, svojina, imetje..pa naj gre za premično ali nepremično lastnino. Torej če mi kdo ukrade, odtuji avtomobil je to kraja, ravno tako, če bi mi kdo brez privoljenja vzel najljubšo skodelico za kavo. Ljudje imajo navado, da se govori o kraji, kadar je odtujena stvar, predmet, ki je otipljiv, ki se lahko prime, ali dotakne. Kaj pa avtorska lastnina? Že več kot 20-let delam v novinarstvu.

 

Prvo pravilo, katerega so me naučili je, da nikoli ampak res nikoli ne objaviš članka, prispevka, če ne navedeš avtorja ali pa še bolje, ga vprašaš za dovoljenje. Pišem za vsa možna področja in tematike. Ko se mi je kraja zgodila prvič sem bila le jezna, za kar mi je še danes žal. Na znanem komercialnem radiu so me prosili, če bi lahko dobesedno čez noč napisala pravljico, katero bi radijci zaigrali čez nekaj dni na javni prireditvi. Ljubka pravljica, simpatično dramatizirana je požela velik uspeh. Radijci so tudi javno povedali, da sem avtorica pravljice jaz. V vsej svoji naivnosti je tudi ta pravljica čakala v predalu, da se bo našel čas in se bo skupaj z drugimi pojavila v knjigi. A glej ga, šment, čez mesec dni sem listala otroško revijo in okamnela. Objavljena je bila do pike in do zadnje vejice MOJA pravljica s popolnoma enakim naslovom. Avtorica pa seveda čisto druga.

 

 

Obriši se pod nosom!

Ko sem v besu klicala na Avtorsko agencijo, so mi kratko in jedrnato povedali, da se lahko obrišem pod nosom, saj dela nisem avtorsko zaščitila. Takrat sem bila mlada in se mi je tista deklica, ki je pravljico »ukradla« v bistvu smilila. Ne razumem, kako si lahko tako ubog v duši, da nekaj ukradeš in se pod to upaš tudi podpisati. Sama lahko v nekaj minutah napišem pravljico o čemerkoli in mi na kraj pameti ne pade, da bi jo nekomu ukradla. Pisala sem tudi kolumne za znano medijsko hišo, ki so bile in so še najbolj brane. V takem primeru je malce drugače, kolumne so moje lastno delo, a za njih sem prejela plačilo in s tem predala avtorske pravice medijski hiši. Povsem jasno in zakonito. Pa se je najbolj brana kolumna začela deliti po spletu. Tako, preprosto kot to počnejo tisti, ki avtorskega dela ne cenijo. Enostavno kopirati vsebino, brez navedbe avtorja in deliti po vsem možnih spletnih kanalih. Nesramno in neodgovorno dejanje.

To kar se je zgodilo pred nekaj meseci pa je popolni absurd!

Že nekaj časa pišem blog, kjer so jasno le moja avtorska razmišljanja. Blog, z novo vsebino napišem, ko začutim, da misli lahko delim tudi z drugimi. Blog z naslovom Vzgojitelji, učitelji, ministri ... vsi so krivi za vse ... le starši ne! pa je požel pravo revolucijo. Zapis je zelo bran, na moji strani bloga je samo na tem članku preko 30.000 ogledov. Neštetokrat je deljen na socialnih omrežjih, na radijskih postajah in še in še. Sami mi niti ni uspelo spremljati kje vse se pojavlja, ampak so me na to opozarjali prijatelji in bralci bloga. Lepo, da so ga v večini delili tako, da je naveden tudi avtor, torej jaz. Potem pa mi nekega večera starejša hči sporoči vsa zgrožena, da je moj članek na spletnem portalu ženska.si.

To ne bi bilo nič nenavadnega, če na tem spletnem mestu ne bi zapisali » V teh dneh po spletu kroži zanimiva zgodba NEPODPISANE mame, ki je vredna branja! Poleg tega pa so si privoščili še spreminjati vsebino, tako da so si kar po svoji volji izmislili podnaslove. Odreagirala sem seveda burno, besno, razočarano in žalostno. Takoj sem pisala urednici, prijazen mail, v katerem sem jo prosila naj članek umakne ali pa navede avtorja in pripne tudi povezavo do mojega bloga, kar je dokaz, da sem resnično avtorica tega prispevka. Pripisala sem tudi, da z veseljem tudi v prihodnje lahko delim z njimi svoje misli in razmišljanja, če bodo to želeli.

Res cenim novinarske kolege, predvsem tiste, ki delo obvladajo, ki se zavedajo kaj pomeni avtorska pravica, avtorsko delo, ki razumejo koliko truda je vloženega, čeprav tega ne moreš prijeti, premakniti ali z njim fizično razpolagati. Tudi sama nimam izobrazbe novinarja, čeprav to delo opravljam že leta in leta. Hvaležna sem, da so me moji nadrejeni pri mojih začetkih naučili strogih pravil, ki jih naroča novinarska etika. Razočarana pa sem, da je danes v Sloveniji novinarstvo dobesedno nič vredno. Piše, dela lahko vsak, ki se mu zdi to delo zabavno. Brez veščin, smisla in brez upoštevanja osnovnih pravil. Enostavno si lahko vsak postavi spletni portal in služi. Tudi tako, da »krade« tuje članke in si s kliki pridobiva branost in seveda na ta račun tudi oglaševalce in denar. O svoji prigodi in kraji sem govorila z mnogimi novinarskimi kolegi in vsi smo se strinjali, da je tega dovolj!

 

Odvetnik s srcem – David Sluga

Prvič v življenju sem stopila do odvetniške pisarne. David Sluga, ki se ukvarja z različnimi področji, kot so odškodninsko, družinsko, kazensko in medijsko pravo. Ker sem se prvič srečala z obiskom pri odvetniku mi je bilo malo nelagodno. Gospod Sluga je zelo resen, njegove poteze obraza dajejo vtis, da je strog in nedostopen. Povedala sem mu o čem želim govoriti, prinesla vse dokaze in še dodala, da se zavedam, da je moja »težava« verjetno za odvetnike njegovega sloga kaplja v morje proti drugim velikim ribam in zadevam. Presenetil me je z odgovorom. Potrdil je, da gre za krajo. Vse pohvale gospodu Slugi za tako profesionalen in empatičen pristop!

Odvetniške cene so visoke za nas male ljudi, ki se borimo za majhne, a pomembne pravice mnogokrat previsoke. Gospod Sluga me je resnično pozitivno presenetil, začutila sem ogromno empatije, do svoje težave. Kot sem predvidevala je kazen lahko in pogosto tudi je za krajo avtorskega dela (v mojem primeru)  nižja od stroškov odvetnika. Odvetnik je poslal prijazno pismo gospe urednici, ki je ukradla moj članek. Zahtevek za objavo opravičila in plačilo odškodnine, ki znaša 200 €. Vse navedeno bi morala poravnati in storiti v 8. dneh. Ja, seveda NI! To je res mali denar, v primerjavi s tem, da je po vsej verjetnosti z branostjo na njihovi strani z MOJIM člankom zaslužila dvakrat več! Pa članek je še vedno objavljen! Upam, da se razumemo, da pri vsej stvari ne gre toliko za denar, kot pa to, da želim le, da se ljudje naučijo in spoštujejo novinarsko, avtorsko in kakršnokoli delo nekoga drugega.

 

Urednica »ne razume«

Gospa urednica, ki si strani polni s tujimi članki pa tudi ni razumela mojega pisma, v katerem sem ji pojasnila, da bom, če bodo to želeli z veseljem z njimi sodelovala. Seveda s primerno pogodbo in urejenimi avtorskimi pravicami. Gospa pa si je to razlagala po svoje, da si lahko »sposojajo« moje članke kadarkoli se jim to zahoče. Na pismo odvetnika je hladno odgovorila, da imajo z menoj urejene avtorske pravice!!!! Sprašujem se, ali sem bila morda na začasnem dopustu na drugem planetu ali kako? Da se ne spomnim, da sem z omenjeno stranjo in urednico urejala avtorske pravice? Tožba? Se ne splača, odvetniške usluge so mnogo dražje in na koncu bi bila jaz, nič kriva in opeharjena še vedno brez denarja in pravice. Da, to se pri nas, v naši državi dopušča, zato ni nihče kaznovan.  Med bralci strani ženska.si je bil med množico le en, ki je napisal, kdo je avtor (hvala T. B.), samo eden od mnogih se zaveda, da ni prav, da se posega v tuja dela in objavlja prispevke brez navedbe avtorja. Vsi ostali bralci pa slepo, kot ovčice berejo in delijo naprej, to pa je vse. Želim, da bi bili ljudje bolj pozorni in da se tudi »mali« pisci začnemo boriti za svoje pravice in svoje delo.

 Urednici, ki napake očitno ne misli popraviti pa želim, da spozna, da je le lastno delo tisto, ki šteje in zadovolji v duši.

 Avtor: Natalija Rus