NATALINA spletna trgovina za male in velike

Ko se za 40. rojstni dan spotakneš ob traktor…

 

Okrogla, številka 40 (baje prihajajo najlepša leta ) Bil je nekako navaden dan. Le še štiri dni do velikega poka zabave. Polno organizacije in takšnega prijetnega stresa je bilo ves teden. Ta dan, na moj rojstni dan pa seveda čestitk rož in klepetov po telefonu. Ko sem prišla iz službe pa mini praznovanje doma. Mož je bil v popoldanski službi, tako smo s puncami in mojima staršema nazdravili in preživeli prijetno popoldne. Zvečer sem bila v lokalu, ki je od moje hiše oddaljen le nekaj korakov dogovorjena z Lojzetom, mojim sošolcem, ki je poskrbel, da na moji žurki nismo bili lačni in žejni.

Dobila sva se ob osmih, da se dogovoriva še zadnje podrobnosti. No,… dobro res sva nazdravila z enim »takratkim« ampak no..za 40 se pa tudi mora. Najino srečanje je trajalo približno pol ure, nato sem se poslovila in odšla. Na parkirišču pred lokalom, natančneje skoraj pred vrati je bil parkiran ogromen TRAKTOR. Vile, ki jih ima za nalaganje bal sena je imel spuščene čisto do tal. Bila je tema in niti približno nisem videla teh ogromnih presnetih vilic. Ko sem naredila korak, se mi je desna noga »zataknila« v eno od vilic in zložila sem se kot hišica iz kart. Seveda sem se hitela pobirati, da me kdo ne vidi, saj bi verjetno umrl od smeha. No pa ni šlo…noga se je tako zagozdila, da je nikakor nisem spravila ven. V popolni tišini in s krokodiljimi solzami od bolečin sem se nekako le pobrala in po eni nogi »odtancala« domov. Čutila sem, da noga s svetlobno hitrostjo oteka. Komaj sem sezula čevelj in nogavico, no pogled na nart pa je bil katastrofa!

Ogromna bula, vijolično rdeče barve je zijala vame. Solze so lile, punce so mi nosile led, meni pa je v glavi odmevalo le to, kako bom v petek, čez štiri dni plesala, hodila, se zabavala.

 

Nekaj čez deseto me je mož našel na kavču, vso zabuhlo od joka, z nogo ovito v ledene obkladke. Po kratkem pregovarjanju in vse hujšem stanju noge me je le prepričal, da greva na urgenco, na rentgen, da vidimo, če je kaj zlomljeno. Na urgenci me gospa na sprejemu vpraša kaj se je zgodilo. Hm… rečem, da sem se spotaknila ob VELIK KOVINSKI PREDMET. Pa me še kar sprašuje, če imam rano, za kakšen kovinski predmet je šlo, dreza in dreza vame tako dolgo, da na koncu le bruhnem, » ob traktor sem se spotaknila!« Pa me gospa gleda, pa gleda zdravstveno kartico, pa reče: » Ja gospa Rus, saj vi imate pa rojstni dan… in to štirideseti!« No, in ko so v sprejemni izvedeli za moj traktorski podvig sem bila malo da ne najbolj atraktivna stranka na urgenci.

Ko so me končno poklicali v sobo k zdravniku me je dr. B. Vidmar pozdravil, zanimale so ga podrobnosti moje nesreče. Videla sem, kako mu gre na smeh, najin pogovor prekine sestra, ki me vpraša, »ja gospa, a vi ste zdaj, zvečer vozila traktor?« Neee, jaz ne znam voziti traktorja, jaz se samo spotaknem ob njega!!!! Kljub res močnim bolečinam smo se smejali. Prijaznemu dr. Vidmarju sem hitela razlagati, da mora biti moja noga v petek kot nova, da naj mi nogo "pošprica" s takim sprejem, kot jih imajo nogometaši na tekmah. Vem, da jim skoraj koleno ven pogleda, pa ga z nečim »nasprejajo« in že teče dalje, ja to hočem! No pa me dr. hitro postavi na realna tla, da če je kaj polomljeno, dobim še en škorenj, če ni pa bo še dolgo bolelo, tako da je petkova zabava v vsakem primeru vprašljiva. Ah, spet solze…Na rentgenu me gospod pozdravi z besedami; » o.. a vi ste naša traktoristka?« Kislo se mu nasmehnem in rečem, naj hitro slika to nesrečno nogo. Vrnem se nazaj v ambulanto kjer me že čaka celotna ekipa in z nasmehom obelodanijo, da gre za hujši nateg, podajo navodila, naj hladim, mažem, čaram in čakam, da vse skupaj splahni. Za slovo mi res prijazni dr. Vidmar seže v roke in reče;

» Gospa Rus, želim vam dobro zabavo, pa le glejte, da se ne VIDIVA VEČ«

No, ni potrebno zgubljati besed, da sem do petka uporabila vse možne kreme, gele in paste tega sveta, da sem nogo toliko spravila v pogon, da sem hodila brez šepanja. Na petek, na dan zabave so na račun moje nerodnosti namesto visokih pet, prišle na vrsto udobne »superge« le vanje sem namreč lahko spravila še malce otečeno nogo.

Petek...dan za "fešto"

Zabava je bila res čudovita, polna presenečenj, solz in smeha. Moji prijatelji so me presenetili in pustili brez besed ( kar se res redko zgodi) Pripeljali so mi najljubšo našo pevko Ditko in pela je samo zame, meni najlepšo pesem »Ne bodi kot drugi« Res nepozabni trenutki.

Že proti popoldnevu me je ujela rahla bolečina okoli popka. Najprej ji nisem posvečala velike pozornosti. Ob sedmih, ko sem sprejemala prve goste pa je bila že  nadležna. Najprej sem vse skupaj pripisovala temu, da tisti dan sploh nisem veliko jedla. Pa sem pojedla nekaj malega, a bolečina se je le še stopnjevala.  Pojedla sem eno močno protibolečinsko tableto. Po eni uri je bolečina morda za malenkost popustila. Seveda moji gostje niso o tem vedeli nič. Dogajalo se je toliko, da za stokanje sploh nisem imela časa. Čez nekaj ur sem vzela še močnejšo tableto, pa tudi ta  ni več učinkovala. Proti jutru, ko smo odhajali domov, sem komaj še hodila. Razmišljala sem, da slepič zagotovi ni, ker ga že od 15. leta nimam več. Ko sem se ulegla v posteljo sem pretipala trebuh, uporabila vso medicinsko znanje in pri popku zatipala neko čudno tvorbo. Bolečina je bila tako huda, da spala nisem nič, le čakala, da se mož toliko naspi, da greva pospravit dvorano kjer je bila zabava. Okrog enajstih smo za silo pospravili, jaz sem samo sedela, se zvijala in »vodila« pospravljanje. Ko nam je uspelo sem poklicala mojo zdravnico Vlasto. Takoj ji je bilo jasno, da gre verjetno za ukleščeno popkovno kilo, svetovala mi je naj grem kar lepo na URGENCO. No tokrat se nisem upirala, ker se zaradi bolečin niti nisem mogla.

Na urgenci so že na vhodu videli, da mi res ne gre dobro, in takoj sem se znašla v triažni ambulanti. Ko so me s posteljo pripeljali v ambulanto me je že čakal zdravnik. O neeeee no..pa ne ON. SPET je bil dr. Vidmar. Ko me je zagledal je najprej vprašal sestro kako se pišem in ko mu je povedala, da Rus je rekel; »Ja gospa Rus a se nisva zmenila, da se NE VIDIVA VEČ, kaj ste preveč plesala?« No, tokrat se nisem smejala, ker je bilo res že hudo. Diagnoza jasna, ukleščena kila, imela sem tudi povišano temperaturo, kar je govorilo, da je stanje že resno. Prosila sem, če lahko to reč nekako spravijo nazaj brez operacije. Vso v solzah so me le uslišali, mi v žilo dali nekaj res močnega, da se mi je vrtelo v glavi in dva zdravnika sta skušala to presneto kilo spraviti nazaj, ne vem sicer kam, ampak ni jima uspelo.

 OPERACIJA

Ker gre pri ukleščenih kilah za nevarnost zastrupitve ( uklešči se črevo in ni prekrvavitve) je bila nujna operacija edina rešitev. Ah, da ne omenjam koliko solz sem spet točila. Res si nisem predstavljala, da se bodo moja 40 tako začela. Saj ne more biti res no, niti zahvalila se nisem mojim povabljencem, niti vseh daril nisem uspela pogledati…

Na oddelku so me tri sestre začele pripravljati na operacijo. Pogledat in pozdravit me je prišel tudi kirurg, ki mi je ves potek razložil, med tem, ko me je ena sestra slačila, druga povijala noge, tretja pa postavljala en kup čudnih vprašanj. O darovanju organov in podobno. Vem, da to spada zraven, da je to postopek, ki je potreben, a povem vam, da sem hotela zbežati. Pa so me tako trdno držali, da mi ni uspelo. Bila sem prepričana, da se iz anestezije ne bom zbudila, da je bil včerajšnji dan za to, da sem se od vseh poslovila…oh…kako sem zakomplicirala stvari. Spomnim se samo še tega, da sem anesteziologu rekla, da me doma čakajo tri čudovite punce, ki me še kako potrebujejo in naj me prosim uspešno pokrpajo…potem pa sem zaspala. Verjetno so si oddahnili, da sem bila končno tiho in nehala poplavljati ves UKC s solzami.

 

No končalo se je vse dobro, čez dva dni sem jo že popihala domov, v domačo oskrbo. Trdno odločena, da na urgenco res upam, da dolgo ne grem več, pa ne da bi bili neprijazni, nasprotno, resnično vse pohvale, pri obeh mojih obiskih v štirih dneh.

Samo meni se namreč lahko zgodi, da se spotaknem ob traktor, da se po zabavi znajdem na operacijski mizi in vse to v parih dneh razlike in nenazadnje, da ravno jaz naletim še na istega zdravnika!

 Avtor: Natalija Rus