Trma, ki se navadno pojavi okoli tretjega leta starosti je del normalnega razvoja otroka. Gre za povsem naravno reakcija otroka na vzgojne zahteve. Lahko bi rekli, da je trma pri zdravem otroku nujna. Z njo namreč otrok postaja osebnost. Naloga staršev pa ni to, da trmi strežejo spredaj in zadaj, temveč to, da otroka naučijo spoznati načine kako svoje želje in trenutne vzgibe lahko rešuje in izpolnjuje. Kako lahko nekaj dobi tudi drugače kot s cepetanjem in kričanjem.

Tudi moji otroci so imeli obdobje trme. Pri najstarejši sem se z njo spoznala nekje pri štirih letih, ko se je sredi trgovine začela metati po tleh, brcati in kričati, ker ji nisem želela kupiti tistega kar si je ona v tistem trenutku zaželela. Predlagala sem ji nekaj drugega, a je mala trmica vztrajala pri svojem. Pokleknila sem k njej in ji mirno povedala, da odhajam na blagajno, ko bom plačala kar sva kupili jo počakam zunaj. Dodala sem še, naj se le v miru do konca »skriči« potem pa pride ven, če bo to želela. Res sem stopila do blagajne, plačala in odšla iz trgovine. Med tem, ko sem mirno lizala sladoled sem skozi okna opazovala kako se ljudje zbirajo okrog mojega otroka, kako jo tolažijo in ji prigovarjajo. Mala je tako kričala, da niti opazila ni, da me ni več v trgovini. Ko pa je le enkrat dvignila glavico in opazila, da njene mame ni, jo je pobrisala iz trgovine z raketno hitrostjo. Prijazno sem jo pričakala in ji povedala, da sem vesela, da se je umirila in da s takšnim vedenjem zagotovo pri meni ne bo nikoli dosegla prav ničesar. Večina ljudi, ki je za njo prihajala iz trgovine me je gledalo zelo grdo, češ kakšna mama sem in verjetno še kaj. A presenečena sem bila, ko je do mene stopila starejša gospa in mi podala roko ter mi čestitala za takšno reakcijo na hčerino trmo. Samo enkrat sem se na trmo odzvala kot je zgoraj opisano. Od takrat in do danes nikoli več ni bilo nobenega izbruha trme. Ne v trgovini in ne kjerkoli drugje. Tudi z malima dvema je enako. Vedno preden smo odšli v trgovino smo se dogovorili kaj bomo kupili in kaj si lahko zaželita, navadno je bila to malenkost za nekaj centov ali pa nič. Pri nas je jasno kot beli dan, da se z izsiljevanjem ne doseže popolnoma nič. S pogovorom pa marsikaj!

 

Razumljivo, da mi ne gre razumeti staršev, ki uspešno, večkrat na dan padejo pod male teroriste. Podirajo jih kot suha drevesa. Oni pa le odkimavajo z glavo kako »grozni in zoprni« otroci da so. Oh, neverjetno, le kako je to mogoče.

Bratec in sestrica. Fantič star približno tri leta, sestrica pa šest. Vse se dogaja na igrišču kjer nanju pazi oče. Punčka se igra s prijateljico. Podajat si lepo rožnato žogo. Očka pa si žogo podaja  s fantičem. Njegova žoga je modra, poslikana z avtomobilčki. Kar naenkrat se mali spomni, da bi imel raje rožnato žogo, prav tisto, ki je od starejše sestrice. Ker mu jo sestrica seveda ne da (le zakaj bi mu jo) mali začne tuliti, rjoveti, brcati in to počne natanko 45 minut. Ljudje odhajajo iz igrišča, se čudijo, gledajo…Oče mu nekajkrat razloži, da je tista žoga sestrina, on pa ima svojo, ki je ravno tako čudovita. Oče vztraja, trpi, a vztraja. Kričač svoj teroristični pohod trme nadaljuje. Pa pride na igrišče mama. Najprej se razburi nad očetom, da kaj za vraga dela z otrokom, da tako kriči. Med tem ko ji ta skuša razložiti kaj je malega tako razburilo pa mama že starejši hčeri VZAME žogo in jo da kričaču. Pa mali končno utihne. SEVEDA ker je ZMAGAL! Starejša hči pa žalostno skloni glavo in tiho zajoka. Kaj je s tem storila sestrici ne bom zgubljala besed. 

Oče le mirno gleda v tla. Mama in žena je ravnokar poteptala njegovih 45 minut potrpežljivosti, vztrajnosti in želje otroka nekaj naučiti. Mama je s svojim dejanjem našla odlično in hitro rešitev. Ponavlja jo iz dneva v dan. Mali niti ne potrebuje kričati več dolgo, ker ve, da bo dobil vse kar si zaželi, da bo le tiho. Pa naj gre za igrače, pozornost, sladkarije in še kaj.

Njen pristop bi moral biti daleč drugačen. Ko je prišla na igrišče bi morala sinu pojasniti, da ima oče prav, da ne more dobiti sestrine žoge, ker je njena in ker se v tem trenutku igra s prijateljico. Kasneje pa jo bosta prosila, če bi mu jo malce posodila. Kajne kako enostavno. Otrok bi preprosto razlago razumel. Jasno bi mu postalo, da imata oče in mama enak pogled na njegov izpad trme in da bosta OBA vztrajala pri predlogu, da žogo DOBI kasneje. Morda bi bilo to zadnjih 45 minut kričanja v njegovem življenju!

Grem k prijateljici na kavo. Sediva zunaj in klepetava. Pa pride sinček in ga mama vpraša če bo pil in kaj bo pil. Pa si malo sončece zaželi jagodnega soka. Pa mama vstane od mize gre v zgornje nadstropje in mu prinese sok. Pa mali naredi požirek in začne cepetat, da sok ni dober, da bi raje sok iz breskvic. Pa mama vstane od mize in gre v zgornje nadstropje in mu prinese drugi sok. Pa malček srkne požirek, pa se spomni, da bi ga pa pil iz drugega kozarčka, tistega, ki ima narisane kužke. Pa mu mama pove, da se pere v pomivalnem stroju in da ga ta trenutek ne more imeti. Pa vrže na tla kozarec, cepeta, kriči in vpije, da hoče ta kozarec in konec. Čakam, kaj bo prijateljica naredila, v mislih razmišljam..če bi bil ti moj….joj, mali, če bi bil ti moj. Gledam za prijateljico kako gre spet v zgornje nadstropje prekine delovanje pomivalnega stroja in mu prinese njegov lonček.  

Brez besed sem. Spijem kavo in se poslovim.

Rojstni dan triletnikov. Šest otrok. Majhno stanovanje. Mamice sedijo za mizo in klepetajo. Pa se en mali herojček »spravi«  na stikalo za luč. Prižiga, ugaša, prižiga ugaša…pa reče gostiteljica. »Prosim ne delaj tega« pa to ponovi stotič, pa mali še kar nadaljuje. Pa njegova mama? Ah, ona mirno pije kavico in klepeta. Naj se drugi ukvarjajo z njenim otokom. Ker je napad na stikalo zanimiv, se ga želi lotiti še drugi fantič. Ko gre proti stikalu in preden njegova mala rokica pritisne na stikalo pogleda svojo mamo. Samo besedo »NE« je izrekla in mali se je obrnil in se šel igrat. To je to! Gostiteljica pa se je še kar naprej borila za njihovo domače stikalo, ker se mami herojčka pač ne zdi potrebno, da bi se na obisku obnašal kako drugače kot verjetno doma.

Ne, nikomur več ne dajem nasvetov, ker starši, ki počno takšne stvari so zaslepljeni, nesamozavestni in zelo nezreli za starševstvo. Prepričani so, da je to edina prava LJUBEZEN in da je vse to kar počnejo PRAVILNO. Ne zavedajo pa se kakšno hudo škodo dolgoročno delajo otroku s tem, ko mu popuščajo na vsakem koraku. Molčim in si mislim, saj bo njim »skakal« po glavi. A me vseeno skrbi kakšne generacije prihajajo.

Ta dva fantička sta namreč že globoko prepričana, da bosta v življenju z izsiljevanjem dosegla prav vse in povsod. Pa žal ne bo tako, naletela bosta na mnogo ovir v življenju, že zelo kmalu, v šoli…Kaj se bo dogajalo v teh malih glavicah? Velike stiske bosta doživljala, saj ne poznata drugih poti, rešitev, kompromisov, pogovorov... ko so starejši, se jim dogajajo še večje stiske, so izobčeni, nimajo prijateljev, čutijo se nesprejeti..kam vse to vodi? V duševne stiske, anksioznost in še kaj.  

Začaran krog, kajne? In potem imamo tukaj najstnike ali že skoraj odrasle ljudi, ki pred vsako oviro klonejo. Še huje, imamo otroke, ki pretepajo svoje starše, kateri so se odločili, da jim ne bodo več igrali sužnje! Mame in očetje  nemočno opazujejo in se čudijo le kaj so naredili NAROBE. Le kako je mogoče, da je moj otrok TAKŠEN. Kako, če pa sem VSE naredila zanj. Vedno je imel vse kar je ŽELEL.

Morda pa je imel preveč in zelo narobe!

Avtor: Natalija Rus