NATALINA spletna trgovina za male in velike

Gospod bodoči predsednik … Poznate to zgodbo?

V šoli so še vse njegove potrebščine, copati in podobno.« Vse v eni sapi in skoraj da sinhrono.

Priznam, da sem skušala razmišljati tako hitro, kot sta pripovedovali, pa mi še vedno nič ni bilo jasno. Vem, da je z njima zadnje leto razred obiskoval sošolec, ki so ga otroci lepo sprejeli. Bil je v rejništvu, natančneje dečka in njegovi sestrici naj bi posvojila naša občana. A kot ste morda zasledili v tiskanih medijih, so otroke » čez noč« vzeli in jih odpeljali kdo ve kam. Po mnenju strokovnih delavcev v OŠ naj bi v sedanji družini bilo vse v najlepšem redu. Otroci so bili srečni, neproblematični in brez znakov, da se nad njimi izvaja kakršno koli nasilje.

 Sama imam kar nekaj izkušenj z delom v kriznem centru, nič koliko otrok sem imela možnost spoznati in se z njimi ukvarjati v času, ko so čakali na primerno rejniško družino. Ne, ni lepo in ni prijetno,  ko otroci odhajajo v rejniško družino in se ti po glavi mota le eno,  ali jim bo lepo, jih bodo imeli radi? Ja imamo kar nekaj »vrst« rejnikov. Zelo dobre, dobre in manj dobre. Imamo pa tudi slabe in zelo slabe!

Ko začneš »brskati« po sistemu, po naši zakonodaji, po naših slovenskih zakonih ugotoviš, da je vse narobe, da bi moralo biti vse drugače, da so napisani v korist vsem drugim le otrokom ne!

Mami narkomanki odvzamejo otroka, ker ga je hudo zanemarjala, govorim o novorojenčku, ki je bil odvisen od drog, ki je prvi dan življenja začel z metadonom. Dojenčka katerega je mama hudo zanemarjala in so ji ga hvala bogu odvzeli in ga začasno namestili v rejniško družino. Kaj pa mama? Seveda ima pravice, ima pravico, da popravi svojo napako. Država ji ponudi zdravljenje, enkrat, dvakrat … Pa še kar ji ne uspe.  A še vedno ji ostaja roditeljska pravica. Ali pa človeka (ne morem napisati starša), ki sta pravnomočno obsojena zaradi krute smrti male deklice in imata še kar roditeljsko pravico? Človeka, ki sta otroka stradala, pretepala s pasom, spolno zlorabljala imata še vedno roditeljsko pravico? Človek, ki je pred svojim otrokom ubil njegovo mamo, ta človek ima še vedno roditeljsko pravico in ta isti človek še vedno lahko iz zapora odloča, kaj bo z njegovim otrokom. Pa kdo je zdaj nor, mar ni čas, da se naši zakoni spremenijo?

Ta mala bitja pa v rejniških družinah čakajo in čakajo in čakajo. KAJ? Da  bodo lahko za vedno pri rejnikih pri katerim jim je lepo, pa vedo, da to morda ne bo mogoče. Čakajo, kdaj se bodo njihovi biološki starši čudežno spremenili. Hodijo oziroma jih v večini primerom vozijo rejniki na obvezne stike, pa če jim je to všeč ali ne. Ali pa jim je v rejniški družini tako slabo,  da le čakajo, da odrastejo in bodo lahko odšli sami. 

Pred kratkim, no natančneje na morju, na počitnicah sem prebrala knjigo Neire Mikič z naslovom Nedosegljive sanje, v kateri opisuje vso svojo kalvarijo rejniškega sistema v Sloveniji. Ker ji je bilo v rejniški družini nevzdržno, je bivala v zavodu. Najhuje pa je to, da je to dekle, ko je dopolnilo 18 let, se pravi je postala polnoletna, bila dobesedno postavljena na cesto. Brez strehe nad glavo, brez denarja, brez družine. Saj ob polnoletnosti država ni več dožna zanjo skrbeti! 

Ko spoznaš, da je naš pravni sistem zasnovan popolnoma narobe, je najhuje to, da kot »mali« človek ne moreš spremeniti ničesar.

 

Rejniki

Nikakor ne obsojam vseh rejnikov! Zame so to najbolj veliki in pogumni ljudje. Ni jim lahko, imeti morajo res ogromno ljubezni, potrpežljivosti in neomejeno razumevanja za otroke, ki jih sprejmejo medse. Vsak otrok, ki je zaradi različnih razlogov odvzet staršem seboj nosi žalostno zgodbo. Te zgodbe se ne da popraviti, pozdraviti, to ostane. Rejniki ne vzamejo v svojo družino samo otroka, zraven »dobijo« tudi njegove biološke starše, kar pomeni, da morajo v večini primerov otroka SAMI rejniki voziti na stike, ne morejo odločati o otroku brez njihovega dovoljenja in podobno. Pa smo spet pri pravicah, nekdo jih ima spet zelo veliko, kajne?

Žal pa so, pa se o tem ne govori, tudi zelo slabi rejniki. Tudi taki, ki v rejništvu vidijo le korist. Ker pa tistih dobrih rejnikov primanjkuje, se slabim nič ne zgodi, pa če tudi na račun ubogih otrok.

 

Bratec in sestrici

Kaj je v ozadju zgodbe omenjenega dečka in njunih sestric se (še) ne ve. Ve pa se presneto to, da je otrok, ki je star 12 let, človek, osebnost, fant v najbolj ranljivem in občutljivem obdobju svojega življenja, otrok, ki mu očitno ni bilo lahko. Otrok, ki se je ravno privadil novemu življenju, zgradil nova poznanstva, stkal socialno mrežo in si moda za trenutek oddahnil od vsega hudega, pa je spet razočaran in očitno brez opozorila odpeljan od prijateljev in sošolcev, ki so v tem obdobju izredno pomembni za otrokov razvoj in samopodobo.

Že tedne se sprašujem, kaj je s temi otroki, kje so, kako jim je, zakaj so morali oditi, kaj razmišljajo, kako se počutijo. Kako je z gospo in gospodom, ki sta jih želela posvojiti, kje in kaj se je zataknilo?

Ne upam, res ne upam niti pomisliti, da se tudi na tem področju, na tako krhkem področju lahko igrajo umazane igre. Kakšne? Denar? Rejnik prejme 1.587,27 EUR rejnine mesečno za tri otroke (3 x 520,56 EUR), poleg tega se mu plačujejo tudi prispevki za socialno varnost. Srčno upam, da temu ni tako in da se bo zgodba razpletla v korist otrok.

 

Žalosti pa me to, da se nihče v naši državi  že leta ne ukvarja s tem problemom. Vsi politiki, vsa politična srenja polna pred in po in ne vem kakšnih volilnih obljub, predvsem pa željna medijskega razkazovanja se ukvarja sama s seboj. Kje so kandidati za bodoče predsednike? Na vseh plakatih, na pohodu po Sloveniji, na soočenjih in ne vem kje še vse. Politiki se ubadajo z vprašanjem ali naj bodo trgovine odprte v nedeljo ali ne? Halo!! Dragi bodoči predsedniki in ostala politična elita, kaj ko bi si vzeli čas in se ustavili v katerem od kriznih centrov, kjer so najbolj ranjene duše in morda izvedeli kakšno zgodbo, ki je vse prej kot lepa. Kaj ko bi se morda vprašali, kaj ta trenutek razmišlja ta 12-letni deček, ki so ga čez noč odpeljali, mala sestrica, ki je bodočo posvojiteljico klicala mama, pa so jo odpeljali. Sprašujem se tudi, je tega fantiča kdo vprašal, kaj si ON želi? Je imel PRAVICE? Ga je kdo vprašal, če bi se morda želel posloviti od sošolcev, razrednika, učiteljev? V kakšne državljane bodo zrasli ti otroci, pa ne samo ti trije ampak še mnogo njih po vsej Sloveniji, ki so bili že tolikokrat razočarani, prizadeti, lačni, pretepeni, zaznamovani. Kakšne osebe bodo, ko odrastejo? Imeli bodo svoje otroke, vzgajali jih bodo tako, kot so bili vzgajani sami, kajne? Saj drugače ne znajo.

Sprašujem se, kako se ne zganejo niti tisti »veliki«, ki na sodiščih poslušajo te zgodbe, odločajo o usodah, ki znajo vse zakone na pamet, ki so hudo izobraženi in polni nekih aktov, členov, zakonov … A na žalost ravno ti očitno ne poznajo resničnega življenja vseh teh zgodb drugače kot samo po številki obravnave ali številki primera.

Avtor: Natalija Rus