
Današnja ženska ?
Saj ne vem zakaj mi 8. marec ni tako zelo ljub praznik. Morda je razlog, da sem iz »druge« generacije in ne morem razumeti zakaj tak rom-pom-pom okoli tega. Mednarodni praznik žensk, je dan praznovanja ekonomske, politične in socialne enakopravnosti in dosežkov žensk. Nemška feministka in socialistka Clara Zetkin je orala ledino in danes bi ji v našem času rekli, da je CARICA!
Težko je razumeti ta dan, ta praznik, če si že rojen v žensko enakopravnost, če s tem živiš in ti je to popolnoma vsakdanje. A velikokrat se vprašam kam nas je ravno to pripeljalo. Če samo skušam, ampak res samo skušam razumeti življenje žensk nekoč in iz prve roke živim življenje v tem trenutku, bi danes prej bila za tisti čas nekoč.
Kaj je danes povprečna slovenska ženska? Žena in mati, predvsem pa delavna sila, ki skupaj z možem iz dneva v dan dela za pičlo plačo. Med vsem tem pa še jadra med obveznostmi, ki jih ima z otroki, možem in na sploh z družino. Druga stran statusa današnje ženske naj bi bil: Uspešna z visoko kariero, dober položaj v službi, če se le da vodilni. »Pošlihtano« družino, pridne otroke, moža, hišo in psa. Tista, ki ima vse to ima tudi pod palcem ogromno, kar pomeni, da ji hišo očisti gospa iz tistega prvega opisa, ki po službi še pospravlja, da lahko poplača vse kredite in preživi družino. Otroke ji pazi druga gospa, ki je ravno tako iz tistega prejšnjega opisa. Saj ta sodobna, karieristka, emancipirana gospa nima časa. Družina in mularija so ji le za status. Pa imamo še tretje. Tiste, ki so uspešne na poslovnem področju ali pa se trudijo biti, hkrati pa so tudi žene in matere, ki se, čeprav utrujene z vso vnemo predajajo svojim otrokom. Pa ne morem mimo še enih. Tiste, ki so »gospe« Imajo bogatega in uspešnega partnerja, same pa so doma. Na vasi jim rečemo gospodinje, v mestu pa gospe. Živijo v zlati kletki, imajo vsega dovolj, če ne preveč. Tudi otroci imajo prej ko ne polne riti. A manjka jim nekaj, nekaj jim manjka... še vedno. Pa mlade ženske, dekleta, ki si ne upajo imeti družine saj jim to služba ne dopušča, nekatere niti partnerja nimajo časa spoznati. Ali iščejo delo ali pa toliko delajo, da bo šlo življenje mimo njih.
Ženska je nekoč doma skrbela za dom in družino, ni se šolala, ni imela določenih pravic, ni mogla postati zdravnica ali celo političarka. Življenje je preživela za štedilnikom in z otroki. Tista na vasi je garala od jutra do večera. Tista v mestu in premožna pa je bila že takrat gospa, ki je imela sluge in podobno. A vseeno je imela enake pravice in ne -pravice, kot tista na vasi.
Ampak vseeno, ne morem sodit in primerjat življenja prej in sedaj, ampak nekaj pa presneto vem. Takrat je bila družina DRUŽINA in otroci so imeli MAMO! Na voljo jim je bila 24 ur na dan, vzdrževala je družinske odnose, tradicijo, skrbela za to, da so bili povezani, da so jedli za skupno mizo in iz ene sklede.
Kaj pa danes? Tiste » ta fine« družine morda vidiš v nedeljo na družinskem kosilu v gostilni ali pa v trgovskem centru po nedeljskih nakupih v restavraciji. Ko so mirno nakupili vse potrebno za kar ni bilo med tednom časa. Seveda se jim je za blagajno prijazno smehljala in tiho delala ŽENSKA, ki ima doma družino in ki verjetno dela že tretjo nedeljo in si ni niti oddahnila od tedenskega dela. Med tem ko se smehlja pa si verjetno misli, kako je potrebno doma še skuhati kosilo in poskrbeti, da bo družina za mizo. Pa gospa, ki je do petih popoldan v službi in hiti v vrtec po otroke, da ja ne zamudi preden se vrtec zapre. Hiti domov, kuha, pospravlja, vmes vozi otroke na dejavnosti, dela z njimi naloge, pere in obeša perilo, hitro skoči še na roditeljski sestanek in že je čas, da gre mularija spat, saj se jutri začne enak urnik. Noro! In teden se obrne, mesec za mesecem, leta in leta. Otroci odrastejo, gredo svojo pot. Srečna čaka vnuke, ki pa z njimi niti ne more uživati, saj mora še hoditi v službo. Utrujena, zgarana končno pride do tiste svete upokojitve, ampak je tako zgarana, da namesto uživanja hodi okoli zdravnikov in se sprašuje kam je šlo življenje, kje je pustila zdravje, kdaj bo čas za uživanje v življenju.
Ne vem zakaj mi hodi v mislih beseda razkol. Razkol med ženskami. Ta nežni spol ni povezan med sabo, v velikih kolektivih žensk je čutiti rivalstvo, boj za prevlado. Bijejo se tihe bitke, sla po uspehu in po tem katera bo imela več. Na drugi strani pa se visoko , vodilno stoječe ženske pritožujejo, kako so morale garati in se dokazovati, da so lahko vsaj približno enakopravne moškemu na enakem položaju. Zakaj že? Je bil takšen namen boja za enakopravnost? Ženska se je skozi leta izgubila, ta njena nežnost je le še odsev. Danes mora biti trdna, odločna, samozavestna, pred seboj mora podirati vse prepreke, se dokazovati in poniževati. Nase pa je pozabila! Morda si je gospa Clara Zetkin malce drugače zamislila tole enakopravnost?
Drage dame, naj vam bo današnji dan predvsem v premislek. Smo to kar si želimo? Nam je všeč, ko nam moški nakloni pozornost in odpre vrata avtomobila, pridrži plašč in podobno. Lepo a tega mu ni treba, saj smo vendar enakopravne!
Avtor: Natalija Rus