NATALINA spletna trgovina za male in velike

A se hecate? Na sodišče, ker je dobila štirico?

Saj ne vem, ali je to smešno, da bi se smejal ali tako zelo žalostno, da bi jokal? Res ne vem, pa bolj spremljam zgodbo, manj mi je jasno. Pri treh mulcih, ena je že na fakulteti, dvojčici pa še dobro leto in pol pa z osnovno šolo zaključita se je zgodilo marsikaj. Nekateri učitelji na osnovni šoli so bili ali pa so še vedno isti, ki so učili tudi mene. Sicer nisem naklonjena, da v šoli učijo domačini, ker vem, da vsi ne znajo, ne morejo ali pa nočejo ločiti strogo profesionalnega odnosa od vaškega življenja. Saj veste kako je to.. ta je pa ta, od tega, ki je to pa to pa to… Vse sorte zgodb in ravno to je tudi edina stvar, ki je ne dovolim in imam do tega res ničelno toleranco.

Le enkrat se je zgodilo pri prvi hčeri in sva z učiteljico kar hitro rešili in se pogovorili, naj se drži učnega načrta in prav nič drugega. Sicer pa nisem ravno mama kot je bila Cankarjeva, pa mislim, da je tako ne samo dobro ampka odlično. Da moji punci hodita v osmi razred in da sta do tja prišli se nisem niti enkrat v teh osmih letih kaj dosti naprezala, oziroma sploh se nisem J Nimam pojma, kaj se trenutno učijo. No, ja vem, da pri zgodovini revolucijo, ker sem ravno vpršala. J  Pred dnevi pa mimo grede ujamem, da se pogovarjata o nekih korenih in sem vsa začudena vpršala » joj a mate pri matematiki že korene??« Samo zabodeno sta me pogledali, češ iz kje si pa ti mati zdajle priletela, korene Imamo že nekaj časa!. Dobro, dobro, bom raje tiho.

Na govorilne ure grem enkrat na začetku leta in enkrat na koncu, da učitelji ravno ne mislijo, da sta brez mame J Seveda, če pa je kdaj kaj nujnega, še vmes ( pa še ni bilo in naj tako ostane).

 Na govorilnih urah me zanima moj otrok in njegov odnos v šoli in do šole, do sošolcev in učiteljev. Ne zanimajo me OCENE, ker vem kakšne so! Zanima me zgolj moj otrok in kako se POČČUTI v šoli. Razrednika in sorazrednika povprašam o tem, kaj meni o trenutni družbi vrstnikov s katerimi se moji dve družita, ali opazita kakšno posebnost, spremembo v vedenju ali kaj drugega tako pozitivnega kot negativenga. En drugemu smo v pomoč, saj vsi tako ena stran kot druga stran nam je cilj, da je otrok v šoli uspešen in predvsem, da se dobro počuti. Obema, tako razredniku kot sorazredniku, povem, da želim, da me ob kakršni koli opazki, ki bi bila nenavadna za moji dve punci o tem obvestita.

 Nimam pojma kaj se dogaja v šoli!

Ja res ga nimam, pa naj se sliši še tako nenavadno. Dobo no, vem katere predmete imata, ne pa kaj se tam učijo. Vem, pa da sem zelo pogosto navdušena nad njunim splošnim zanjem, razgledanostjo in včasih me celo že prekašata. Z lahkoto sta vključeni v pogovor odraslih. V vseh letih še nikoli nisem vprašala, če sta naredili nalogo, še nikoli ju nisem »podila« učit in niti enkrat jima nisem pregledla torbe! No na račun tega zadnjega smo pa res eno jesen našli staro žemljo, ki se je pokazala v vsej svoji polnosti razpadlosti in  spremembi agregatnega stanja. Vem, kdaj pišeta test in vem kdaj bo katera ustno vprašana. Takrat jima vedno zaželim srečo in jima rečam, če sta se učili je nemogoče, da ne bi NIČ znali. Pa to je čist simpl!  Če sta zaskrbljeni, da jima ni šlo dobro ju potolažim, da verjamem, da sta dali vse od sebe, in da se zemlja ne bo nehala vrteti in da nihče ne bo umrl, če bo ocena slabša.

 Prva s trojkami,  zdaj z 10-kami na Pravni fakulteti.

Sem takšna mama kot sem in čisto nič drugačna ni bila moja vzgoja pri prvi hčeri, kot je pri malih dveh. Kar se tiče šole pa je sploh enako. Želim le povedati tej mamici, ki se vlači po sodiščih zaradi štiric, da so ocene le številka. Da šteje znanje, še bolj pa to, da se naučiš, da življenje ne gre » po planu« da so ovire, da so prepreke, da so naključja, da so lekcije in da nič ni mogoče 100 odstotno načrtovati.

 Moja tavelika je v osnovni šoli bolj kot ne nekako jadrala s štiricami in trojkami. Sama prizna, da je bila v osnovni šoli in tudi v gimnaziji lena, lahko bi blestela, če bi se kanček potrudila.  V prvem letniku gimnazije je imela popravni izpit. Ta prva izbira gimnazije je bila katastrofa! Droge, delikvanti, ni da ni. Sredi leta smo jo hoteli prepisati na drugo gimnazijo, a so me prepričali, da počakamo do konca šolskega leta. Povsod je blestela, angleščina pa popravc. Pa to pri meni ni bila nobena drama, pa kaj. Bomo naredili ta poravc a ne J

Tisti dan, ko je imela popravni izpit, sva jo z njenim prijateljem čakala na drugi strani, čez cesto v lokalu na kavi. Jaz sem uživala v kavici in brskala po telefonu, nakar mi reče ta njen prijatelj ves; začuden » gospa Natalija, a vi sploh niste nič živčna?« NE! Živčna bi bila lahko v primeru, če bi sedeli pred operacijsko dvorano, če bi imela hudo operacijo na srcu, ali katerokoli drugo stanje, ki ogroža življenje. Ja, takrat pa bila ZELO živčna in zagotovo ne bi mirno srkala kavice in čakala. 

Pa kaj potem, če ne bi naredila popravca, če bi ponavljala letnik, pa kaj. Kaj je to proti vsemu življenju, ki je še pred njo. No, popravni je naredila, se prepisala na drugo gimnazijo in jo uspešno končala.

V bistvu je bil popravni izpit TOP!!

Angleščino se je naučila in jo obvlada toliko, da danes govori, razume in piše tekoče. Uči se iz angleške literature. Kar je pa najbolje, presneto dobro ve, kaj se zgodi, če malo » oladiš« J

Danes je ta ista punca že tretje leto v drugem največjem mestu, starn od domačega doma in študira pravo in ji gre zelo, zelo odlično in sem zelo ponosna nanjo!

Lahko pa bi se me še vedno »držala za kiklo«, lahko bi šla neštetokrat v šolo z odvetniki in izsiljevala boljše ocene. Ja pa kaj še! Saj nisem padla na glavo! Ja. Če bi se jizgodila kakšna huda krivica bi se zagotovo borila Z NJO, ne PA ZA NJO! To je razlika. Če je dobila slabo oceno jo verjetno ni zaradi preveč znanja, kaj ne? Za tiste male krivice, če so se ji zgodile krivice se je pa borila SAMA!

Sicer glede na medijsko zgodbo zadnjih dni, težko karkoli in kdorkoli sodi, saj poznamo le eno plat zgodbe. A kakorkoli, na sodišče in z odvetniki se boriti za oceno in to štirico v OSNOVNI ŠOLI je pa skrb vzbujajoče. Pa ne to, da ima otrok samo štirico in ne petico, bolj se vprašam kaj bo s tem otrokom, ko bo enkrat v službi, ko bo postal del delavskega sistema, ko se bo soočal z vsakdanjimi pritiski pa ne samo v službi, amapk na sploh v življenju. Kako za vraga se bo znašel? Ali bo mama hodila z odvetniki tudi v službo in jim žugala, če ne bodo vsi nadvse prijazni do nejnega sončka? Tudi v ljubezni do otroka je potreben en zdrav razum. Naloga nas staršev je, da naši otroci postanjeo samostojni, samozavestni z delovnimi navadami in predvsem odgovornostjo. A vse to lahko postanejo, dobijo, če jim VI to dovolite!